Glikonutritienti (monosaharidi)

Odkritje glikonutritientov v povezavi z imunskim sistemom je eno izmed najvažnejših spoznanj nutritivne znanosti in biokemičnih raziskav. Telo ima genetsko zmožnost samoobrambe (naravne ubijalske celice –natural killer cells) pred virusi,bakterijami, zmožnost samoočiščenja od strupenih snovi, zmožnost absorbiranja in porabe hranilnih snovi in sposobnost, da se samopozdravi od skoraj vseh bolezni ali poškodb. Pa vendar teh zmožnosti vedno ne uporablja. Zakaj? Študije govorijo, da se je v zadnjih desetletjih drastično zmanjšalo število naravnih ubijalskih celic in to predvsem zaradi povečanega vnosa strupenih snovi, virusov in pa tudi zaradi vsakodnevnega stresnega žviljenja. Zmožnost samoobrambe imamo dano, pa vendar nam dostikrat zmanjka energije, da bi se pravilno zaščitili ali razstrupili in v končni fazi pozdravili.
Zdrava telesa, npr. celice, ki jih sestavljajo različne skupaj delujoče komponente v kompleksi harmoniji, morajo za pravilno delovanje natančno biokemično komunicirati. Medcelične komunikacije potekajo na osnovi nekakšnega jezika - sporazumevanja, kjer ločujemo ‘črke’ in ‘besede’. Besede so glikoproteini, sestavljeni iz molekul sladkorjev imenovanih saharidi, ki so na proteinsko osnovo vezani s t.im. ‘bisernimi verigami’. Nekatere povezave z lipidi tvorijo glikolipide . Te ‘besede’ se razširjajo po celičnih površinah in se neprestano spreminjajo (večtisočkrat na sekundo). Celice se v bistvu medseboj dotikajo in komunicirajo preko teh ‘besed’ –površinskih sporočil. Bolezen nastopi, ko teh komponent, ki omogočajo medcelično komunikacijo, ni več dovolj. Skratka pri vsaki medcelični komunikaciji sodelujejo ogljikovi hidrati, ki se nahajajo na površini celic.
Zmeraj več je dokazov, da osem oglikovih hidratov (saharidov) v kombinaciji s proteini predstavlja ključ za medcelično komunikacijo. Samo dva od osmih saharidov (v materničnem mleku se nahaja 5 monosaharidov) se običajno nahajata v hrani: glukoza in galaktoza. Ostali so engl.: Mannose, Fucose, Xylose, N-Acetylglucosamine, N- Acetylgalactosamine in N-Acetylneuraminic. Telo je s pomočjo encimov sposobno pretvoriti glukozo in galaktozo v preostale saharide. Ta process zahteva dokaj veliko energije, ki pa je zaradi različnih vzrokov dostikrat zmanjka. Proces lahko zmotijo predvsem toksini, prosti radikali in
različna zdravila, ki uničujejo obstoječe glikoproteinske strukture. V takem okolju celice enostavno več ne zmorejo popolno sodelovati in process pretvarjanja /poprave se drastično zmanjša.
Zmeraj več je dokazov, da so različna bolezenska stanja direktno povezana s pomanjkanjem teh saharidov: fibromyalgia, kronična utrujenost, ADHD, diabetes, osteoartritis, revmatični artritis in lupus.
Različne študije, objavljene v prestižnih znanstvenih revijah govorijo o principih medcelične komunikacije, o glikobiologiji in kako imunski sistem uporablja monosaharide (Science Magazine marec, 2001)
Dr. John Axford, MD, vodilni na tem področju, je na eni zadnjih konferenc o zdravju izjavil, da bodo monosaharidi najpomembnejše molekule tega desetletja in glikobiologija zadnje neraziskano mejno področje znanosti, ki jo moramo še raziskati in pravilno ovrednotiti. Te raziskave bodo zelo hitro vodile v nova spoznanja in zdravstvene terapije . Že zdaj je znano, da monosaharidi zmanjšujejo holesterol, povečujejo mišično maso, zmanjšujejo telesne maščobe, pospešujejo celjenje ran, preprečujejo in zdravijo bakterijske infekcije in virusne bolezni of prehladov do fibromialgije; omiljujejo alergične simptome in zmanjšujejo probleme avtoimunskih bolezni kot so artirtis, psoriaza in diabetes; pozitivno vplivajo cello na toksične efekte radiacije in kemoterapije.

Več informacij o tej veji znanosti dobite na: http://www.glycoscience.org.

Prehranski dodatek, ki vsebuje vse te saharide je AMBROTOSE A0.