Glikonutritienti (monosaharidi)

Odkritje glikonutritientov v povezavi z imunskim sistemom je eno izmed najvažnejših spoznanj nutritivne znanosti in biokemičnih raziskav. Telo ima genetsko zmožnost samoobrambe (naravne ubijalske celice –natural killer cells) pred virusi,bakterijami, zmožnost samoočiščenja od strupenih snovi, zmožnost absorbiranja in porabe hranilnih snovi in sposobnost, da se samopozdravi od skoraj vseh bolezni ali poškodb. Pa vendar teh zmožnosti vedno ne uporablja. Zakaj? Študije govorijo, da se je v zadnjih desetletjih drastično zmanjšalo število naravnih ubijalskih celic in to predvsem zaradi povečanega vnosa strupenih snovi, virusov in pa tudi zaradi vsakodnevnega stresnega žviljenja. Zmožnost samoobrambe imamo dano, pa vendar nam dostikrat zmanjka energije, da bi se pravilno zaščitili ali razstrupili in v končni fazi pozdravili.
Zdrava telesa, npr. celice, ki jih sestavljajo različne skupaj delujoče komponente v kompleksi harmoniji, morajo za pravilno delovanje natančno biokemično komunicirati. Medcelične komunikacije potekajo na osnovi nekakšnega jezika - sporazumevanja, kjer ločujemo ‘črke’ in ‘besede’. Besede so glikoproteini, sestavljeni iz molekul sladkorjev imenovanih saharidi, ki so na proteinsko osnovo vezani s t.im. ‘bisernimi verigami’. Nekatere povezave z lipidi tvorijo glikolipide . Te ‘besede’ se razširjajo po celičnih površinah in se neprestano spreminjajo (večtisočkrat na sekundo). Celice se v bistvu medseboj dotikajo in komunicirajo preko teh ‘besed’ –površinskih sporočil. Bolezen nastopi, ko teh komponent, ki omogočajo medcelično komunikacijo, ni več dovolj. Skratka pri vsaki medcelični komunikaciji sodelujejo ogljikovi hidrati, ki se nahajajo na površini celic.
Zmeraj več je dokazov, da osem oglikovih hidratov (saharidov) v kombinaciji s proteini predstavlja ključ za medcelično komunikacijo. Samo dva od osmih saharidov (v materničnem mleku se nahaja 5 monosaharidov) se običajno nahajata v hrani: glukoza in galaktoza. Ostali so engl.: Mannose, Fucose, Xylose, N-Acetylglucosamine, N- Acetylgalactosamine in N-Acetylneuraminic. Telo je s pomočjo encimov sposobno pretvoriti glukozo in galaktozo v preostale saharide. Ta process zahteva dokaj veliko energije, ki pa je zaradi različnih vzrokov dostikrat zmanjka. Proces lahko zmotijo predvsem toksini, prosti radikali in
različna zdravila, ki uničujejo obstoječe glikoproteinske strukture. V takem okolju celice enostavno več ne zmorejo popolno sodelovati in process pretvarjanja /poprave se drastično zmanjša.
Zmeraj več je dokazov, da so različna bolezenska stanja direktno povezana s pomanjkanjem teh saharidov: fibromyalgia, kronična utrujenost, ADHD, diabetes, osteoartritis, revmatični artritis in lupus.
Različne študije, objavljene v prestižnih znanstvenih revijah govorijo o principih medcelične komunikacije, o glikobiologiji in kako imunski sistem uporablja monosaharide (Science Magazine marec, 2001)
Dr. John Axford, MD, vodilni na tem področju, je na eni zadnjih konferenc o zdravju izjavil, da bodo monosaharidi najpomembnejše molekule tega desetletja in glikobiologija zadnje neraziskano mejno področje znanosti, ki jo moramo še raziskati in pravilno ovrednotiti. Te raziskave bodo zelo hitro vodile v nova spoznanja in zdravstvene terapije . Že zdaj je znano, da monosaharidi zmanjšujejo holesterol, povečujejo mišično maso, zmanjšujejo telesne maščobe, pospešujejo celjenje ran, preprečujejo in zdravijo bakterijske infekcije in virusne bolezni of prehladov do fibromialgije; omiljujejo alergične simptome in zmanjšujejo probleme avtoimunskih bolezni kot so artirtis, psoriaza in diabetes; pozitivno vplivajo cello na toksične efekte radiacije in kemoterapije.

Najvažnejši monosaharidi:

Manoza (engl. Mannose)
Je prvi med potrebnimi sladkorji. Pomaga jačati izločevalni sistem in pomaga v obrambi pred bakterijskimi napadi

Galactoza (engl Galactose)
Koeksistira z laktozo. Promovira celjenje ran, zmanjšuje vnetja in stimulira absorbcijo kalcija.

Fukoza (engl. Fucose)
Najdemo ga v materinem mleku, prenaša imunske informacije novorojenčkom. Pomaga pri pravilnemu delovanju živčnega sistema, zdravju ledvic, pomemben je za reprodukcijski sistem in hidracijo kože.

Glukoza (engl. Glucose)
Izboljšuje spomin, stimulira absorbcijo kalcija in povečuje medcelično komunikacijo.

Ksiloza (engl. Xylose)
Deluje antibakterijsko in antifungalno. Promovira rast zdrave flore debelega črevesja, maksimira absorbcijo hranljivih snovi in jača imunski sistem

Sialična kislina (engl. N-acetylneuramic acid) . . .
Je vitalna za mnoge telesne tekočine, kot so serum, slina, materino mleko, itd. Je imunski modulator in deluje antivirusno. Je 1000 krat močnejši kot vse antivirusne droge.

N-acetilgalaktozamin (engl. N-acetylgalactosamine) . . .
Preventivno pomaga v borbi proti različnim boleznim. Dokazano zmanjšuje tumorje in promovira zdrave srčne celice. Deluje antivnetno predvsem pri sklepih.

N-acetilglukozamin (engl. N-acetylglucosamine) . . .
Prisoten je v možganih, v žlezah z notranjim izločanjem, jetrih, tankem črevesju. Pomaga pri pravilnem delovanju teh organov.

Več informacij o tej veji znanosti dobite na: http://www.glycoscience.org.

Prehranski dodatek, ki vsebuje vse te saharide je AMBROTOSE A0.

Koristne informacije o glikemičnem indeksu se nahajajo na spletnih straneh:
http://www.glycemicindex.com  in http://www.mendosa.com/gilists.htm

Drugi viri:
Nugent S,The Grapevine, American Nutraceutical Association, 1998; 2(8):5.
2 Guillette L, Hamilton Spectator, Ontario, Canada, February 2, 1998.
3 Environmental Toxicology and Chemistry, March 1998.
4 Murray et al, Harper's Biochemistry, 24th edition, 1996; 648-666.
5 Hodgson J, Capitalizing on Carbohydrates, Bio/Technology, 1990; 8: 108-111.
6 Hanson L, Breastfeeding Stimulates the Infant Immune System, Science & Medicine, 1997; 4:2-
7 Proceedings of the Fisher Institute for Medical Research, November 1997;1; Integr Physiol Behav Sci, January- March 1998; 49-71.
8 Lefkowitz SS, Lefkowitz DL, Macrophage Candidicidal Activity of a Complete Glyconutritional Formulation versus Aloe Polymannose, Proceedings of the Fisher Institute for Medical Research, 1999; 1:5-7.